Jezus je odgovoril in mu rekel: “Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem.” (Jan 14,23)
Življenje je naporno in polno vznemirjenj. Tako zlahka se ujamemo v opravilih in skrbeh, da hitro pozabimo, kaj je najpomembneje.
Na koncu drugega poglavja Evangelija po Luku je zanimiva kratka zgodba. Marija in Jožef sta ob prazniku pashe šla z dvanajstletnim Jezusom v Jeruzalem. Po končanem prazniku so se z znanci vračali domov in predvidevali, da je Jezus z njimi.
Sprašujem se, kolikokrat predvidevamo, da je Bog z nami, ko odtavamo stran in delamo po svoje.
Tole je zanimivo. Šele po dnevu hoda sta Marija in Jožef opazila, da Jezusa ni tam z njima, in nato sta potrebovala tri dni, da sta ga našla. Tri dni! Sporočilo te zgodbe je: lažje je izgubiti dragoceno Božjo prisotnost, kot jo pozneje dobiti nazaj.
Moramo paziti, da ostajamo v prisotnosti Boga. Ko skrbimo za to, se Bog počuti dobrodošlega v naših srcih.
To je preprost začetek poslušnosti Njegovi besedi. Prvi znak duhovne zrelosti je naša zaveza, da zavračamo vedenje, ki žali Boga. S tem pokažemo, da nam je mar za to, kar On misli.
To pomeni, da se odločamo za velikodušnost do drugih, da se učimo odpuščati, se odrečemo zameram in živimo v miru. Ko se odločimo, da bomo nadzorovali svoje besede, se zahvaljevali Bogu in povzdignili druge, se bomo ves dan počutili povezane z Bogom.
Kratka molitev
Oče, hvala, ker želiš živeti v mojem srcu. Danes potrebujem Tvojo prisotnost, Gospod. Pomagaj mi, da te častim s svojimi mislimi in besedami in da sem blagoslov za druge.