Gospod je rekel Abramu [v Haranu]: »Pojdi [v svoje dobro] iz svoje dežele, iz svoje rodbine in iz hiše svojega očeta v deželo, ki ti jo bom pokazal.« (1 Mojzes 12,1)
Sveto pismo pripoveduje o človeku po imenu Abram, ki je zaupal Bogu navkljub lastnemu strahu.
Kako bi se vi počutili, če bi vam Bog naročil, da zapustite svoj dom, družino in vse, kar vam je blizu in prijetno poznano, in se odpravite proti neznanemu cilju? Polni strahu? Točno to je Bog rekel Abramu, naj naredi – in to ga je prestrašilo. Bog pa mu je rekel: »Ne boj se.«
Mnogokrat mislimo, da moramo počakati z nečim toliko časa, da se ne bojimo več. Mislimo, da bi, če bi to storili takoj, najbrž naredili zelo malo za Boga, za druge in tudi zase. Abram je kljub strahu naredil korak v veri in ubogal Boga.
Če bi se Abramova kolena upognila pred strahom, ne bi nikoli izpolnil svojega poslanstva, vsega, za kar ga je Gospod ustvaril – da postane oče mnogim narodom.
Če podležete strahu, spremenite Božji najboljši načrt za svoje življenje. Zato storite, kar On želi, da storite, četudi to storite prestrašeni! Tako kot Abram boste tudi vi ugotovili, da je nagrada čudovita.
Kratka molitev
Bog, zvest si bil Abramu, ko Te je ubogal, strahu navkljub. Zato se tudi jaz odločam, da se uprem strahu in naredim, karkoli mi naročiš.