O Bog, moj Bog si Ti, zgodaj Te iščem. (Psalm 63,2)
Včasih se čudim, kako dolgo se borimo z neko stisko, preden pomislimo, da bi to povedali Bogu in prisluhnili Njegovemu glasu. Pritožujemo se o težavah, godrnjamo, mrmramo, povemo prijateljem in se pogovarjamo, kako si želimo, da bi Bog kaj ukrenil glede tega. Zaradi stisk se borimo v mislih in čustvih, medtem ko pogosto pozabimo na prednost najpreprostejše rešitve: na molitev. Še slabše od tega pa je, ko potem izjavimo nekaj najbolj nesmiselnega, kar človek pozna: »No, mislim, da lahko samo še molim.« Prepričana sem, da ste to že slišali, morda ste celo sami to izrekli. Vsi smo. Vsi smo krivi, ker molitev dojemamo kot zadnji poskus iz obupa in rečemo nekaj takega: »Prav nič drugega ne deluje, zato bi morda morali moliti.« Veste, kaj mi to pove? Da v resnici ne verjamemo v moč molitve tako, kot bi morali. Nosimo bremena, ki nam jih ne bi bilo treba nositi – in zato je življenje precej težje, kot naj bi bilo –, ker se ne zavedamo, kako mogočna je molitev. Če bi se zavedali, bi govorili Bogu in poslušali, kaj On pravi o vsem tem; molitev ne bi bila zadnja možnost, kot izhod v sili, ampak naš prvi odziv.
BOŽJA BESEDA ZA VAS DANES: Naj bo molitev vaš prvi odziv, ne zadnja možnost.