V tem je ljubezen: ne da smo mi ljubili Boga, temveč da je on nas ljubil in poslal svojega Sina, da bi bil sprava (spravna daritev) za naše grehe. Ljubljeni, če nas je Bog tako ljubil [tako zelo], smo tudi mi dolžni ljubiti drug drugega. (1Janez 4,10–11)
Vsakdo hrepeni po tem, da bi bil ljubljen in sprejet. Mnogi pa poskušamo najti srečo na napačen način. Prizadevamo si jo najti v prejemanju; najdemo pa jo v dajanju. Božja ljubezen je najbolj čudovit dar, ki nam je bil podarjen. Ko enkrat priteče k nam, mora teči od nas k drugim; sicer presahne.
Ljubezen mora dajati, ker ima tako naravo. Prvo Janezovo pismo 4,11 nam osvetli, kako moramo dajati ljubezen, ki smo jo sprejeli: Ljubljeni, če nas je Bog tako ljubil [tako zelo], smo tudi mi dolžni ljubiti drug drugega.
Živeti v Božji resnični ljubezni je proces. Prvič, Bog nas ljubi; po veri sprejemamo Njegovo ljubezen. Drugič, ljubimo sebe na uravnotežen način, Bogu vračamo ljubezen in se učimo ljubiti druge ljudi.
Ljubezen mora slediti temu toku, sicer ni popolna. Ko je enkrat Božja ljubezen v nas, jo lahko dajemo naprej. Lahko se odločimo, da bomo velikodušno ljubili druge. Lahko jih ljubimo tako globoko in brezpogojno, kot Bog ljubi nas.
Kratka molitev
Gospod, nočem, da Tvoja ljubezen v meni presahne. Pomagaj mi, da ne bom le sprejemal Tvoje ljubezni, ampak da bom dokončal proces; zato se odločam, da bom velikodušno ljubil druge.