Veselite se in ukajte v upanju; bodite neomajni in potrpežljivi v trpljenju in stiskah; vztrajajte v molitvi. (Rimljanom 12,12)
Mnogo kristjanov misli, da mora biti vse v njihovem življenju popolno samo zato, ker so kristjani. Toda Jezus nas je posvaril: »… Na svetu imate stisko in preizkušnje, obup in razočaranja …« (Janez 16,33).
Jezus pravi, da bi morali obračunati s posvetnimi skrbmi. Te stvari so del življenja; moramo se soočiti z njimi, ko odložimo svoje sebične želje, da Mu sledimo.
Apostol Pavel je napisal: »Nasprotno, [tako kot bokser] trdo ravnam s svojim telesom [ravnam grobo, ga discipliniram s težavami] in ga usužnjujem …« (1 Korinčanom 9,27).
Pavel tu govori o samodisciplini. Biti samodiscipliniran pomeni odložiti grešne želje in delati, kar je prav, po Božji milosti, ne glede na ceno.
To ni vedno lahko. Umiranje sebi bo spremljalo neizogibno trpljenje, toda zapomnite si – celo ob našem trpljenju je upanje, saj je Kristus premagal svet! Kot je Pavel rekel, se lahko veselimo in ukamo v upanju; smo neomajni in potrpežljivi v trpljenju in stiskah; smo vztrajni v molitvi.
Kratka molitev
Gospod, že vnaprej se odločam, da Ti bom ugajal, ne glede na to, ali je moje meso voljno ali ne. Tudi če bi moral trpeti, da izpolnim Tvojo voljo, vem, da obstaja upanje, ker je Tvoj Duh v meni in ker si Ti premagal svet.