… Bog jih ni peljal po poti proti deželi Filistejcev, čeprav je bila bliže. Bog je namreč rekel: »Morda bi bilo ljudstvu žal, ko bi videlo vojsko, in bi se vrnilo v Egipt!« Zato je Bog napotil ljudstvo po puščavski poti … (2 Mojzes 13,17–18)
Bog nam daje upanje in sanje za določene stvari, ki naj bi se zgodile v našem življenju. Ne dovoli pa nam vedno videti točnega trenutka izpolnitve Njegovega načrta. Čeprav je nepoznavanje pravega časa neprijetno, nas prav to ohranja v postopku. Ko sprejmemo Božjo izbiro časa izpolnitve, se naučimo upati in se veseliti življenja, medtem ko Bog razrešuje naše težave.
Druga Mojzesova knjiga 13,17–18 nam pove, da je Bog vodil Izraelce po daljši, težji poti na njihovem potovanju proti obljubljeni deželi. Vedel je namreč, da še niso pripravljeni vstopiti vanjo. Morali so imeti čas za usposabljanje, prav tako pa so se morali spopasti z mučnimi težavami. Pri tem se jim Bog nikoli ni izneveril. Vedno je skrbel zanje in jim kazal, kaj želi, da storijo.
Isto načelo velja za nas … Božje obdobje usposabljanja nas poziva, naj naredimo, kar nam On pravi, in to takrat, ko nam On to naroči, ne da bi spraševali ali poskušali vse dognati. Ne glede na to, koliko časa to traja, lahko vedno z gotovostjo vemo, da bo bolje, kadar sprejmemo Božji čas.
Kratka molitev
Bog, sprejemam Tvojo izbiro časa. Sicer ne razumem vedno, ampak vem, da so Tvoje poti popolne in Ti povsem zaupam.