Ne morem sam nositi vsega ljudstva, kajti pretežko je zame. (4 Mojz 11,14)
Mojzes nam v tej vrstici daje zgled, kaj naj naredimo, ko smo pod stresom. Spregovoril je o pritisku – vodil je Izraelce skozi puščavo, kar naj bi bilo enajstdnevno potovanje, a v resnici je trajalo štirideset let!
Ljudje so bili potrti in so jokali zaradi stiske. V 14. vrstici Mojzes prizna Bogu: “Ne morem sam nositi vsega ljudstva, kajti pretežko je zame.”
Tako kot za Mojzesa je tudi za nas dobro, ko priznamo: “Dosegel sem svojo mejo.” Res je, da Sveto pismo izjavlja, da vse zmorem v Njem, ki mi daje moč (Filipljanom 4,13). Ampak to se nanaša na obdobje, ko se soočamo z raznovrstnimi preizkušnjami in težavami, kjer nam bo Bog pomagal, da se prebijemo skoznje.
To pa ne pomeni, da si moramo naložiti toliko odgovornosti, da bomo izgoreli, kot na primer mama, ki vzgaja pet otrok, je zaposlena za polni delovni čas in pomaga v cerkvi na različne načine.
Včasih se nabere preveč … In prav je, da to priznamo. Prav tako je prav, da rečemo nekaterim stvarem “ne”, da lahko tudi uživamo v življenju, ki nam ga je Bog namenil.
Tu je udarna novica: vam in meni ni treba biti taki, kot so drugi, in nikogar nam ni treba dohajati. Bog je nekatere ljudi ustvaril s sposobnostjo, da obvladujejo velike količine dela, mnogi pa nismo ustvarjeni tako.
Prav vsak izmed nas mora biti tak, kakršnega je Bog ustvaril, in ni se nam treba za to opravičevati. Vsak mora sam zase najti ravnotežje med odgovornostmi, ki jih je Bog pripravil za nas, da jih nosimo, in užijemo življenje, namesto da zbolimo zaradi prevelikih obremenitev in pritiskov.
Ko dosežete svojo mejo, se obrnite k Bogu, tako kot se je Mojzes. Bog sam vam bo pomagal najti razumnejši, bolj zdrav življenjski slog.
Kratka molitev
Gospod, včasih mi je težko upočasniti in reči “ne” novim odgovornostim. Pomagaj mi živeti v ravnovesju tistih odgovornosti, ki si mi jih Ti namenil, da bom lahko živel v Tvojem miru in užival življenje.