Kajti če kdo misli, da je kaj [preveč pomemben, vzvišen], ko ni nič [razen po lastni oceni], vara, slepi, zavaja in goljufa samega sebe. (Galačanom 6,3)
Sveto pismo nas večkrat svari pred ponosom. Ne morem dovolj poudariti nevarnosti ponosa. Ko mu podležemo, dajemo sovražniku prostor, da močno vpliva na nas.
Precenjevanje samega sebe povzroči, da drugih ne cenimo dovolj, hkrati pa pozabimo zaupati Bogu in prezremo resnico, da smo resnično nič brez Boga.
Bogu se gabi taka naravnanost oziroma razmišljanje. Imeti moramo sveti strah pred ponosom. Nikakor ne smemo pozabiti, da smo izjemni in dragoceni zato, ker nas Bog ljubi in nam je odpustil, ne pa zato, ker bi lahko sami dosegli nekaj velikega.
Zelo pomembno je razumeti, da ko se izkažemo na nekem področju, je to samo zato, ker nam je Bog podaril milost, da to storimo. V trenutku, ko mislimo, da smo v svoji moči naredili nekaj izrednega, podležemo ponosu.
Zapomnimo si, da pripadamo Bogu. Namesto da se precenjujemo, se osredotočimo na Božjo veličino in Njegovo ljubezen do nas. Samo zaradi Njegove milosti nam lahko uspe, ko delamo, v kar nas je poklical.
Kratka molitev
Gospod, kar je dobrega v meni in mojem življenju, prihaja od Tebe. Zato ponižno prihajam predte in se kesam kakršnegakoli ponosa, ki se ga oklepam. Vem, da, kadar mi uspe in se izkažem, je to zaradi Tvoje milosti in dobrote.