Nič ni namreč skrito, kar se ne bi razodelo, in nič zakrito, kar se ne bi spoznalo in prišlo na dan. (Luka 8,17)
Mnogi neradi govorijo o svojih napakah in šibkostih. Zakaj ne želimo razkriti takih stvari? Zato, ker se bojimo, kaj bodo ljudje mislili. Bojimo se, da nas bodo zavrnili; bojimo se, da nas ne bodo razumeli; bojimo se, da nas ljudje, ki jih imamo radi, ne bodo ljubili, oziroma bodo spremenili svoje mnenje o nas, če bodo vedeli vse o nas.
Priznanje napak pa je pomembno za čustveno ozdravljenje. Sveto pismo pravi, da bodo vse skrite stvari prej ali slej razkrite. Zato bi morali ljudem, ki jim zaupamo, priznati svoje bolečine, ranjenost in šibkosti.
Ko sem končno zbrala pogum, da sem nekomu zaupala o zlorabah v otroštvu, je bilo čustveno izredno težko. Ko pa zdaj govorim o svoji preteklosti, je tako, kot bi opisovala težave nekoga drugega. Priznanje lastne bolečine in šibkosti je prineslo v moje življenje ozdravljenje in obnovitev.
Molite in prosite Boga, naj vam pokaže, komu lahko zaupate, potem pa se zavežite, da boste odprti in iskreni s temi ljudmi. Ko si medsebojno zaupate in poveste, kar vas teži, prinašate Božje ozdravljenje drug drugemu.
Kratka molitev
Sveti Duh, pokaži mi, koga si postavil v moje življenje, da mu lahko zaupam svoje napake, šibkosti in bolečine. Želim odpreti vrata globljemu ozdravljenju zase in za druge.