Zakaj si potrta, moja duša? Zakaj stokaš in se vznemirjaš v meni? Upaj v Boga, čakaj Ga s pričakovanjem, zakaj še Ga bom hvalil, svojo Pomoč (Rešitelja) in svojega Boga. (Psalm 42,6–7a)
Ljudje, ki so doživeli tragedijo, pogosto postanejo čustveno nestabilni in morajo nekako izraziti svojo bridkost. Lahko nenadzorovano jočejo; solze ali drugi občutki bolečine in obupa lahko pridejo in gredo, ko najmanj pričakujete. Zmedenost, jeza, strah, potrtost in neobvladljivi občutki pogosto prihajajo v valovih. V takem obdobju je modro pogledati kralja Davida.
V Psalmu 42,6–7a vidimo, da ko je bil David potrt, se je temu zoperstavil. Ni potonil niti se ni prepustil občutku obupa. Opisal je, kako se počuti, ampak odločil se je, da ne bo živel po svojih občutkih. Hvalil je Boga in zaupal Vanj.
Ko doživimo tragično izgubo, nas večina preživlja težko čustveno obdobje; moramo si dati čas za žalovanje. Ko smo v tem procesu, nas Bog želi tolažiti in nam dati milost, ki jo potrebujemo, da gremo skozi to obdobje. Tisti, ki živijo po veri v Boga, bodo izšli iz tega procesa celo boljši, kot so bili takrat, ko so vstopili vanj.
Če ste prav zdaj ranjeni zaradi izgube, bi vam rada povedala, da je pred vami nov začetek. Zaupajte in hvalite Boga, tako kot David. Kar je satan nameraval storiti, da bi vam škodoval, lahko Bog obrne v vaše dobro!
Kratka molitev
Gospod, celo takrat, ko žalujem in sem potrt/-a, se odločam, da Te bom hvalil/-a in bom zaupal/-a Vate. Tako kot pravi Pismo Rimljanom 8,28, verjamem, da Ti lahko narediš, da »vse pripomore k dobremu«, Ti vse obrneš v moje dobro.