Ko bi [lahko] govoril človeške in [celo] angelske jezike, ne bi pa imel ljubezni (razmišljujoče, namerne, duhovne predanosti, navdihnjene po Božji ljubezni za in v nas), sem samo brneč bron ali zveneče cimbale. (1 Korinčanom 13,1)
Že zgodaj v zakonu me je Bog učil, da bom morala včasih kaj žrtvovati, če želim resnično ljubiti moža. Do takrat sem želela uveljavljati le svoj prav in sem bila zelo podobna brnečemu zvonu, ki ga omenja Prvo pismo Korinčanom 13,1.
Ljubezen je najvišja oblika zrelosti. Pogosto zahteva žrtvujoč dar. Če ljubezen ne potrebuje neke vrste žrtvovanja z naše strani, potem najbrž sploh ne ljubimo te osebe. Če ni žrtvovanja v naših dejanjih, potem se najbrž samo odzivamo na nekaj lepega, kar so nam storili, ali pa se zgolj pretvarjamo in skušamo biti prijazni, da bi si zagotovili nadzor nad drugim.
Tako pomembno je, da razumemo, da prava ljubezen daje sama sebe. Zato morajo imeti vaše odločitve vedno pred očmi korist vašega zakonca. Ko delate tako, dajete samega sebe.
Bog hrepeni po tem, da bi se možje in žene medsebojno žrtvujoče in brezpogojno ljubili. To pomeni, da ne more biti vedno po vaše. Ko pa mož in žena žrtvujeta svoje sebične želje, si gradita zmagoslaven zakon. In to je dobra novica!
Kratka molitev
Bog, želim resnično ljubiti svojega zakonca. Odločam se, da ne bom vedno trmasto vztrajal/-a pri svojem, ampak se bom voljan/-na žrtvovati za svojega zakonca.