Ko se jezite, nikar ne grešite; nikoli ne dopustite, da vaš gnev (vaše ogorčenje, bes ali jeza) traja do sončnega zahoda. Ne pustite nobenega [takšnega] prostora ali opore hudiču [ne dajte mu nobene priložnosti]. (Efežanom 4,26–27)
Je vsaka jeza greh? Ne, ampak nekatera pa je. Celo pri Bogu opazimo pravično jezo nad grehom, krivico, uporništvom in ozkoglednostjo. Včasih jeza služi koristnemu namenu, zato ni nujno, da je vedno grešna.
Očitno vsi doživljamo neugodne, škodljive občutke, sicer nam Bog ne bi dal sadu samoobvladovanja. Sama skušnjava, da bi nekaj storili, še ni greh. Če pa se ji ne uprete in to vseeno storite, postane greh. Enako velja za jezo. Ni nujno narobe, kadar se razjezite, lahko pa to vodi v zelo grešna dejanja.
Bog nam včasih dovoli, da občutimo jezo, zato da bi prepoznali, kadar z nami grdo ali neprimerno ravnajo. A čeprav izkusimo resnično krivico ali nepravičnost, ne smemo stresati jeze na neprimeren način. Moramo se varovati, da nas jeza ne potegne v greh.
Pismo Efežanom 4,26 nas opozarja: »Ko se jezite, nikar ne grešite.« Jeza ni nujno grešna, a poskrbite, da jo predate Bogu, saj boste tako preprečili grešne odzive.
Kratka molitev
Bog, pomagaj mi, da se z jezo spoprijemam tako, kot Ti želiš, brez greha. Tebi predajam nadzor nad svojo jezo in Ti zaupam, da boš vse uredil v moje dobro.