… po sveži (novi) in živi poti, ki jo je začel in namenil in odprl za nas skozi ločevalno zagrinjalo (zaveso med svetim in presvetim prostorom), to je skozi svoje meso … (Hebrejcem 10,20)
Ko je Jezus umrl, se je tempeljsko zagrinjalo, ki je ločevalo sveti prostor od presvetega, pretrgalo na dvoje od vrha do tal (gl. Marko 15,37–38). To je odprlo pot vsakomur, da vstopi v Božjo prisotnost. Pred Jezusovo smrtjo je samo veliki duhovnik lahko vstopil v Božjo prisotnost, in to le enkrat na leto s krvjo zaklanih živali, da pokrije in se odkupi za svoje grehe in grehe ljudstva.
Pomenljivo je, da se je zagrinjalo v templju pretrgalo od vrha do tal. Zagrinjalo ali zavesa je bila tako visoko in bila je tako debela, da je nihče ne bi mogel pretrgati – pretrgana je bila nadnaravno, z Božjo močjo, ki je tako pokazal, da odpira novo in živo pot svojemu ljudstvu, da se Mu približa, kot beremo v današnji vrstici.
Že od samega začetka si je Bog želel druženja z ljudmi; to je bil Njegov namen, zato nas je ustvaril. Nikoli si ni želel, da bi bili ljudje zagrajeni pred Njegovo prisotnostjo. Toda vedel je, da je Njegova svetost tako mogočna, da bi uničila vse nesveto, kar bi ji prišlo blizu. Zato je bilo treba zagotoviti grešnikom popolno očiščenje, preden bi imel človek dostop do Božje prisotnosti.
Mi smo na svetu, vendar ne smemo biti od sveta (gl. Janez 17,14– 16). Naša posvetnost in zemeljske poti naš ločujejo od Božje prisotnosti in nam lahko preprečujejo, da bi slišali Njegov glas. Dokler nenehno ne sprejemamo po veri žrtve Jezusove krvi, da nas ohranja čiste, se ne moremo veseliti odnosa, užiti njegove globine in zaupnosti ter se na primeren način družiti z Bogom.
BOŽJA BESEDA ZA VAS DANES: Bog se želi družiti z vami; danes neovirano vstopite v Njegovo prisotnost.