Ob Božji obljubi pa se ni dal zbegati, ni podvomil v neveri (ni omahoval v nezaupanju ali z dvomečimi vprašanji), marveč se je v svoji veri še okrepil in utrdil, ko je izkazal čast in slavo Bogu. (Rimljanom 4,20)
V Prvi Mojzesovi knjigi 17,16 je Bog spregovoril Abrahamu in mu obljubil naslednika. Toda obstajala je težava, saj sta bila Abraham in njegova žena Sara oba stara – res stara. On je bil star sto let, ona pa devetdeset, tako so bila njuna rodna leta že daleč za njima! Vendar je Abraham vedel, da mu je Bog spregovoril; sklenil je, da se ne bo osredotočal na to, da je zanj in za Saro nemogoče imeti otroka po naravni poti. Namesto tega je posadil svojo vero v Božjo obljubo; trdno se je oklepal te obljube s slavljenjem Boga, kot beremo v današnji vrstici.
Naj ponovim, jasno je bilo, da Abraham ni imel prav nobenega razloga za upanje. Če je bil kdaj katerikoli položaj brezupen, je bila v resnici to možnost, da bi človeka, ki sta že prekoračila devetdeset let, dobila svojega biološkega otroka. Pa vendar je Abraham kljub temu še kar naprej upal; še kar naprej je verjel Božji obljubi. Ozrl se je na svoje okoliščine in se dobro zavedal dejstev, ki so se nakopičila proti njemu. Vendar ni obupal, čeprav Sveto pismo pravi, da je njegovo telo »že zamrlo, omrtvelo« in da je bila Sarina maternica jalova in »omrtvela«. Kljub resnični naravni nemožnosti Abraham ni zapadel v nevero, ni omahoval v veri, ni se spraševal o Božji obljubi. Namesto tega »se je v svoji veri še okrepil«, ko je slavil Boga.
Če vam je Bog nekaj obljubil in še vedno čakate na izpolnjenje te obljube, bodite kot Abraham: zapomnite si, kaj je Bog rekel in Ga še naprej slavite.
BOŽJA BESEDA ZA VAS DANES: Slavite Boga, medtem ko čakate na izpolnitev obljube.